V Železni Kapli je 12. aprila 2026 potekala tradicionalna spominska prireditev Zveze koroških partizanov, namenjena poklonu padlim borcem, aktivistom in žrtvam nacističnega nasilja v Kapli in kapelskih grapah. Dogodek je znova potrdil, da Železna Kapla ostaja eno osrednjih zgodovinskih in simbolnih središč protifašističnega odpora na avstrijskem Koroškem.
Območje Železne Kaple je bilo že od leta 1942 ključni prostor narodnoosvobodilnega boja. V njegovih grapah in na gorskih kmetijah so delovale partizanske enote, tu je spomladi 1944 deloval tudi Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Koroško, v Kapli so koroški partizani prejeli prve pošiljke zavezniškega orožja. O podpori domačinov govori tudi pokopališče v Železni Kapli, kjer je pokopanih 120 partizanskih borcev ter 34 civilnih žrtev nacistične policije, ubitih zaradi pomoči odporniškemu gibanju.
Prireditev je ob zgodovinskem spominu močno zaznamoval tudi nagovor predsednika Zveze koroških partizanov Nikolaja Orascheja, ki je v svoji moderaciji povezal preteklost z aktualnimi izzivi spominske kulture in demokratične družbe. Posebej je opozoril na dogodke 27. julija 2025, ko je avstrijska policija izvedla obsežno in po ugotovitvah neodvisne komisije neupravičeno posredovanje na Peršmanovi domačiji med antifašističnim taborom dunajskih študentk in študentov.
Orasche je poudaril, da je bil ta poseg za številne domačine boleč povratek travmatičnih spominov na nacistično nasilje, hkrati pa dokaz, kako krhka ostaja družbena zaveza k jasnemu distanciranju od fašizma. Posebej je izpostavil ugotovitev komisije, da so bili udeleženci tabora edini povsem mirni akterji dogajanja, kar po njegovih besedah potrjuje razgledanost in politično zrelost mlajših generacij.
Prav iz tega spoznanja izhaja odločitev KSŠŠD, Društvo Peršman in Zveze koroških partizanov, da v prihodnje še tesneje stopi v stik z domačini Železne Kaple – z obiski, skupnimi dogodki in odprtim pogovorom. Namen teh srečanj je krepitev zaupanja in skupno soočanje z dediščino zgodovine, naj krepi zaupanja in skupno soočanje z dediščino zgodovine, ki ne sme ostati potisnjena v tišino.
Slavnostni govornik na prireditvi, predsednik Zveze Borcev za vrednote Narodno Osvobodilnega Boja Zgornje Savinjske doline Marko Zidarn, je v svojem govoru poudaril dolgoletno čezmejno sodelovanje med organizacijami borcev in partizanov na obeh straneh meje. Spomnil je, da je bil protifašistični upor koroških Slovencev edinstven primer organiziranega odpora znotraj meja tretjega rajha ter da je prav ta odpor bistveno prispeval k osvoboditvi Avstrije in vzpostavitvi nove države.
Skupni slovenski protifašistični upor ni ostal zgolj zgodovinsko dejstvo, temveč tudi izročilo, ki se prenaša v sodobni evropski prostor. To se je posebej pokazalo ob obisku skupine študentov iz Göttingena, ki so se v okviru čezmejnega izobraževalnega seminarja seznanili z zgodovino odpora koroških Slovencev na avstrijskem Koroškem in v Zgornji Savinjski dolini. Povod za njihov prihod so bili prav dogodki na Peršmanovi domačiji konec julija 2025, ko je policijsko posredovanje na antifašističnem taboru spodbudilo širši razmislek o stanju demokracije, politične odgovornosti in ravnanja z zgodovino v današnji Evropi.
Ob obisku muzeja protinacističnega odpora na Peršmanu so se študenti prvič neposredno soočili z dejstvom, da je bil slovenski odpor na Koroškem organiziran in vztrajen boj znotraj meja nacističnega rajha, tesno povezan z domačim prebivalstvom in hkrati del širšega slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja. Pot jih je nato vodila v Solčavo in Zgornjo Savinjsko dolino, kjer so v pogovorih z domačini in ob predstavitvi prič časa spoznali, da so bile izkušnje nasilja, strahu in upora skupne na obeh straneh današnje meje.
Študenti so v svojih odzivih poudarili, da jih je prav ta povezanost slovenskega odpora – od Kaple in Peršmana do Solčave – globoko zaznamovala. Spoznali so, da zgodovina tukaj ni zaključena zgodba, temveč živa izkušnja, ki še danes vpliva na položaj manjšin, na razumevanje demokracije in na nujnost jasnega razlikovanja med storilci in žrtvami. Njihov obisk je tako postal sodoben dokaz, da ima skupni slovenski protifašistični upor tudi danes izobraževalno, povezovalno in politično moč – kot zaveza solidarnosti, odpora proti revizionizmu in odgovornega ravnanja z zgodovinskim spominom.
V zaključnem delu govora se je Zidarn navezal tudi na razpravo, ki je januarja potekala v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, kjer je Nikolaj Orasche v okviru okrogle mize opozoril na nevarnosti zgodovinskega revizionizma in selektivnega upravljanja spomina. Orasche je tam jasno poudaril, da odgovorno ravnanje z zgodovino pomeni vztrajanje pri antifašizmu kot temeljni vrednoti demokratičnega razvoja – ne kot predmetu političnega pogajanja, temveč kot neodtujljivi osnovi ločevanja med storilci in žrtvami.
Železna Kapla tako ostaja več kot zgolj kraj spomina. Je prostor, kjer se preteklost sooča s sedanjostjo in kjer se znova potrjuje, da demokracija brez jasne zavesti o antifašističnih temeljih ne more obstati. Spomin ni zaključen, temveč živ proces – odgovornost, ki jo nosi vsaka generacija znova.
