Dragi prijatelji_prijateljice, tovariši_tovarišice, soborci_soborke!
Zbiramo se danes proti volji gospodov. Proti volji močnih – desničarskih politikov, bivših županov, veleposestnikov –, ki so nas zasledovali in izdali, ki so se skrivali v hišah, iz katerih so nas prej izgnali. Proti volji tistih alergikov, v katerih slovenske besede povzročajo želodčni krč, ki ga zdravijo z zvijanjem jezika in izustitvijo zmerjanja. Proti volji vedrih amnezičarjev, za katere je z našimi domačijami pogorel tudi spomin na zgodovino dežele. Toda kjer je ogenj, je tudi dim, so saje, ki se lepijo na pljuča in pod nohte tistih, ki ostanejo in se vračajo na mesto dogodka. Spremenijo sama telesa teh zaostalih v pisala, katerih narava je posredovanje zgodb, zgodovine in spominov. Besede sajastih ust zapuščajo sledi in se zapišejo v možgane in hrbtenico tistih, ki so jim pripravljeni prisluhniti. Preteklost se namreč oživlja in ohranja v družbi. Zgodovina skupnosti ljudi povezuje. Prikliče nam pred oči, kaj smo dosegli, kaj smo pretrpeli in za kaj smo se skupaj borili. In ne, to gospodom povsem ni prav.
Zbrali smo se danes, da se spomnimo poboja Domnove čete tukaj na Komlju. Domnova četa je bila izbrana za vojaško kurirsko postajo. 12. oktobra 1944 je štela 15 partizanov_partizank. Izdal jih je par iz okolice, in že v ranih urah se je skupina stotih moških – sestavljena iz članov tretjega bataljona 13. esesovskega policijskega regimenta ter domačih pripadnikov volksšturma –odpravila proti Komlju. Opoldne je z vso silo napadla Domnovo četo. Partizani_Partizanke so se poskušali braniti, s kroglami v glavi in trebuhu reševati drug drugega. A boj je bil neenak – nacisti so imeli prst na tehtnici. Kdor ni bil takoj mrtev, tega so koroški »patrioti«, ki so v povojnem času pogosto nosili besedo »dolžnost« na ustih, slekli, razrezali in ožgali. Pri pokolu na Komelju je bilo ubitih 12 ljudi – dali so svoja življenja za našo svobodo. Naj jim bo zemlja lahka.
Skupno z ostalimi uporniki_upornicami, ki so bili na Južnem Koroškem aktivni, so se borili za padec fašističnega režima. Maja 1945 so partizani_partizanke skoraj istočasno z Angleži vkorakali v Celovec. Partizanski boj je bil ključen za nastanek druge republike. Zaradi njega je Avstrija leta 1955 dobila status »ogrožene države«.Kaj pa so dobili partizani_partizanke? Kaj koroško-slovenska skupnost, iz katere so izvirali? Po avstrijski navadi so v zahvalo sledile le prazne obljube, kriminalizacija, represija in zanemarjanje. V svetu nemškega vzpona ostaja koroški Slovenec tudi po opravljeni službi hlapec.
Toda časi so se spremenili in odprti protislovenizem danes v uradnih krogih ni več moderen. Deportacija 1.075 koroških Slovencev_Slovenk v Žrelec in nadaljnji pregon 917 ljudi v delovna in koncentracijska taborišča v nemškem rajhu se danes javno obsoja. Manjšini se obljublja, da »nikoli več ne bo preganana«. (Človek bi mislil, da je to samoumevno v demokraciji.)
V 21. stoletju se je strategija asimilacijskih sil spremenila. Danes delujejo s tem, kar manjšina ravno še prenese. In okaljena skupnost prenese marsikaj.
V 20. in 21. stoletju dežela Koroška ni postavila dvojezičnih topografskih napisov v 800 zgodovinsko slovenskih krajih – niti ne v 205 krajih, ki so zapisani v zakonu kot obvezni. AMPAK postavila je table v naseljih z več kot 17,5 % manjšinskega prebivalstva. (V nasprotju z mednarodnim standardom desetih odstotkov.) Leta 2017 slovenščina ni postala deželni jezik – AMPAK je bila prvič omenjena v 7c. členu deželne ustave, v tako imenovanem »Slowenenpassus«-u. Sedemdeset let po podpisu Avstrijske državne pogodbe država ni uresničila 7. člena – AMPAK je zmanjšala finančna sredstva za narodne skupnosti: za samo 189.000 evrov v letu 2025 in 599.000 evrov v letu 2026.
Koroški Slovenci_Slovenke lahko vse to prenašamo.Prenašamo, da se slovenščina izriva iz uradov, sodišč, šol, javnosti. Da jezik izginja iz zakonov in družin. Da manjšinsko-sovražne organizacije soodločajo o usodi narodne skupnosti.Da se Koroška ne prizna k dvojezičnosti. Da slovenska narečja umirajo.
Vse to se da prenašati – a zapusti manjšino izmučeno, trhlo, strjeno. Tako kot Slovence_Slovenke pripoved dežele potiska v folkloro, nas politična strategija okamenitve sili v naravo. Namesto da bi šli v gozd, naj gremo zdaj v kamen. In kamen ne govori, se ne giblje, se ne brani. Kadar se nanj izvaja sila, se trda snov zdrobi.
Konec koncev je rezultat prisilne asimilacije isti kot rezultat fizičnega nasilja: uničenje naše skupnosti, naše kulture, naše zgodovine, našega jezika.
Koroški Slovenci_Slovenke mlajših generacij smo bili rojeni v to omamljeno stanje slovenske civilne družbe. Mnogo naših ljudi je utrujenih – izčrpani so. Zato tudi oni deloma zaznavajo kritične besede mladine kot moteče. Kot nekaj, kar kali mir. Toda mladi_mlade nočemo živeti le v znosni bodočnosti – ampak v osvobojeni.
Duh in drža, ki sta gnala koroške Slovence_Slovenke v gozd, ki sta odprla shrambe vaščank za partizane_partizanke, ki sta nosila ljudi v taborišču v naslednji dan, sta še živa. Podana sta nam bila na jezik, ostrita nam naše zobe, ki so orodje, ki griže in griže na kamnito kožo skupnosti, ki se zagriže v jutro, v novo.
Kajti tudi partizani_partizanke se niso le borili proti fašizmu, ampak tudi za kulturno in jezikovno krepitev slovenske narodne skupnosti, za samoodločbo, za samoupravljanje dežele, za antirasistični egalitarizem, za enakopravnost spolov, za socialno pravičnost, za prerazporeditev bogastva. Njihova dediščina ni le odpor – ampak je upor.
Torej: uboga gmajna pride vkup in se bije za svobodo, za enakopravnost, za obstoj in razcvet manjšinskih jezikov, za pospeševanje narodnih skupnosti, za priznanje pomena uporniškega boja – in bori se za nas vse.
Od vselej je bila najpomembnejša strategija koroških Slovencev_Slovenk zgrinjanje, združevanje sil, življenje v kolektivu. Kot manjšina smo že zgodaj spoznali: brez enega drugo ne uspe.
Vidimo, da se mednarodna družba opoteka v objem skrajne desnice, ki danes hujska proti migrantom_migrantkam, jutri proti kvir osebam, pojutrišnjem pa proti narodnim skupnostim. Edino, kar se v začaranem krogu populizma ne spremeni, je, da so tarča vedno najbolj šibki.
Vemo, da je odgovor na to obsežno sovraštvo lahko le solidarnost. Ravno ko se nas nemočne ogroža, je skrajni čas, da se manjšine med sabo povežemo, da kvačkamo mreže z zavezniki_zaveznicami. Ali je leto 1945 ali 2025 – vedno velja, da si vsi ljudje zaslužimo pravice in pravičnost. »Manjšinska vprašanja« se nikoli ne bodo rešila z izničenjem manjšin. Kajti ta vprašanja niso manjšinska, ampak človeška.
V preteklosti je bil boj za manjšinske pravice zgodba prsta, ki se zagozdi v špranjo in se tudi ne umakne, če se desetič zaloputne z vrati. Naj prst postane pest, ki poruši vrata.
Smrt fašizmu, svoboda vsem!
