ZKP je nastajala v razburkanih letih po drugi svetovni vojni, izoblikovala se je iz Osvobodilne fronte (OF), ki je za časa vojne prispevala z mnogimi žrtvami in kot del zavezniških sil h končnemu zlomu nacističnega režima, njen delež pri osvoboditvi slovenskega naroda je bil bistven, poudariti pa je treba, da je bistveno prispevala tudi k osvoboditvi Avstrije izpod nacizma, med drugim s tem, da so se v njenem okviru borili trije avstrijski bataljoni za svobodno in demokratično Avstrijo.

Po maju 1945 se je Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško zavzemal tudi za specifične potrebe bivših partizanov, njihovih potomcev in podpornikov, a kmalu je bilo jasno, da je za ta delokrog potrebna posebna organizacija, ki skrbi tudi za socialne interese teh ljudi (deloma sirot, ki so izgubili starše ipd.), za njihovo zdravstveno oskrbo, denarno podporo itd. V ta namen je bilo pomembno evidentirati bivše borce in njihove podpornike, ki so bili pod nacističnim režimom dostikrat v zaporih in kacetih in ki zaradi tega niso trpeli samo na zdravju, temveč tudi zaradi uničenja svojih domov, izgube svojcev itd. Na britanske in na avstrijske oz. koroške oblasti se bivši partizani niso mogli zanašati, kar se deloma kaže tudi ob samem nastajanju ZKP.

Spomladi leta 1946 so bivši partizani skušali najprej ustanoviti društvo koroških partizanov, toda 4. aprila je proponent za ustanovitev dr. Luka Sienčnik dobil sporočilo, da je britanska vojaška vlada prepovedala ustanovitev z utemeljitvijo, da Britanci v svoji zasedbeni coni ne morejo tolerirati nobene oborožene formacije. To je bila seveda pretveza, kajti iz predloženih pravil je bilo jasno razvidno, da sploh ne gre za nikakršno oboroženo formacijo, temveč za društvo, ki hoče skrbeti za tovarištvo med bivšimi borci, se zavzemati za pravično kaznovanje vojnih zločincev, se zavzeti za vdove in potomce padlih partizanov, poizvedovati po grobiščih padlih, zbirati gradivo o odporniškem gibanju in graditi sodelovanje med avstrijskimi in slovenskimi protifašisti. Naslednji zalet za ustanovitev takšne organizacije je bil poleti 1947, ko so Lipej Kolenik, Andrej Haderlap, Janko Male, Marko Wieser in Janko Gröblacher javili pri koroški deželni vladi ustanovitev "Zveze bivših partizanov Slovenske Koroške". Po poteku šestih tednov, v teku katerih bi deželna vlada lahko napravila ugovor, je Andrej Haderlap 30. avgusta 1947 prijavil ustanovni občni zbor 23. septembra 1947 v Celovcu. Po diskusijah med oblastmi v Celovcu in na Dunaju je Zvezna policijska direkcija v Celovcu 15. septembra 1947 izdala uradno dovoljenje za občni zbor, ki se je tudi izvršil in na katerem so med drugimi spregovorili Andrej Haderlap, dr. Franc Petek, dr. Joško Tischler in Karel Prušnik-Gašper.

Karl Prušnik-Gašper, Tito, Mirt Zwitter, Franci Zwitter, Reginald Vosper-nik, Hanzi Ogris, Dunaj, 16.2.1967 - foto:družinski arhiv Prušnik

Karl Prušnik-Gašper, Tito, Mirt Zwitter, Franci Zwitter, Reginald Vosper-nik, Hanzi Ogris, Dunaj, 16.2.1967 - foto:družinski arhiv Prušnik

Karel Prušnik-Gašper je bil izvoljen za predsednika, za namestnika pa dr. Luka Sienčnik in Janez Galob, sekretar je postal Andrej Haderlap, organizacijski sekretar pa Janko Gröblacher. Rezultati občnega zbora so potem 3. novembra 1948 z veliko zamudo bili javljeni varnostni direkciji in društvo je bilo 3. decembra formalno vnešeno v društveni register. Zato v letošnjem letu praznujemo 70. obletnico organizacije ZKP.

Konkretni dokumenti, ki bi razkrili razloge za to zamudo, doslej niso znani, lahko pa domnevamo, da sta na to vplivali obsodba predsednika Karla Prušnika pred britanskim vojaškim sodiščem zaradi žalitve britanske vojaške vlade jeseni 1947 in njegova in-ternacija v kaznilnici Karlau do sredine junija 1948, poleg tega pa še drugi neprijazni koincidenti med britansko oblastjo in slovenskimi aktivisti. Britanska vojaška oblast je dostikrat nesorazmerno reagirala na slovenske manifestacije za priključitev dela Koroške k Jugoslaviji, med slovenskimi aktivisti je tako nastajal vtis, da so Britancem bolj blizu celo bivši nacisti kakor bivši zavezniki. Na drugi strani pa so se dogajale tudi stvari, ki so kazale na simpatije vsaj delov britanske oblasti do teženj Slo-vencev po enakopravnosti, tako n. pr. govor britanskega pred-stavnika 17. novembra 1946 ob slavnostnem prekopu padlih partizanov s Svinške planine na pokopališče Šentrupert pri Velikovcu. Tudi "Album Koroške. Slovenska Koroška v sliki", ki ga je konec decembra 1947 pripravil za "Psychological Warfare Branch", torej propagandni oddelek vojaške vlade častnik Gerald Sharp, ki je vanj napisal posvetilo spominu na žrtve med koroškimi Slovenci v vojni, kaže določene simpatije za slovensko stran. Toda v prodajo je tedaj prišlo samo nekaj izvodov, takoj je bila natisnjena nova izdaja z amputiranim naslovom "Album Koroške" in brez omenjenega posvetila.

Odločitev mirovne konference o avstrijsko-jugoslovanski meji leta 1949 je spremenila okoliščine delovanja slovenskih organizacij, ustanovili sta se dve novi politični predstavniški organizaciji, za partizane in njihove podpornike pa so naloge v bistvu ostale enake, pač pod drugimi pogoji. Izraz tega je bilo tudi preimenovanje "Zveze bivših partizanov Slovenske Koroške" na občnem zboru leta 1952 v "Zvezo koroških partizanov". Ena izmed nalog je bilo zbiranje gradiva o poteku preganjanja in odpora, eden od zgodnjih rezultatov je bil zbornik "Koroška v borbi", ki je izšel leta 1951. Z ureditvijo grobov in postavljanjem spominskih obeležij je že leta 1946 pričel Pokrajinski odbor OF oz. poseben odbor v ta namen. Tu je včasih prihajalo do konflikta s cerkvenimi oblastmi, ki npr. v Šentrupertu pri Velikovcu niso hotele dopustiti na spomeniku pojma "v borbi proti fašizmu" in pritiskale na duhovnike, naj ne sodelujejo pri prekopih in odkrivanju spomenikov. Bili pa so duhovniki, ki so kljub temu sodelovali.

Karl Prušnik-Gašper pri govoru, 1954 - foto:družinski arhiv Prušnik.

Karl Prušnik-Gašper pri govoru, 1954 - foto:družinski arhiv Prušnik

Za spominjanje in socialne skrbi bivših partizanov in drugih odpornikov ter preganjancev pa so skrbele tudi druge organizacije, npr. najprej vsem avstrijskim strankam skupno društvo političnih internirancev in obsojencev (znano pod kratkim imenom "KZ-Verband“), ki je imelo nekaj časa tudi slovensko sekcijo. Hladna vojna je povzročila, da se je to prvotno enotno društvo razšlo, ljudska stranka je ustanovila svojo organizacijo, socialisti tudi, tako da so v „KZ-Verband"“ ostali komunisti in še nekateri drugi. Vsekakor so se pa te tri organizacije skupaj z ZKP zedinile vsaj v skupnem spominjanju na žrtve nacizma na celovškem pokopališču v Trnji vasi (Annabichl), ki poteka vsako leto okoli 26. oktobra ob avstrijskem nacionalnem prazniku in ki ga v novejšem času bistveno sooblikuje "Memorial Kärnten/Koroška", na slovenski strani pa pravtako že precej let sodeluje tudi "Zveza slovenskih izseljencev" oziroma danes "Zveza slovenskih pregnancev".

Posebna naloga ZKP je predvsem skrb za partizanska grobišča in spominska obeležja širom Koroške, za lokalne in centralne spominske prireditve, od leta 1982 naprej pa skrb za tedaj ustanovljeni muzej pri Peršmanu. To skrb si ZKP zdaj deli z "Društvom/Verein Peršman", vsako leto konec junija se tam vrši tudi spominska proslava. Do pred kratkim je ZKP ob zelo intenzivni podpori pisarne ZSO skrbela tudi za socialne potrebe tistih, ki so zaradi nacizma utrpeli škodo na telesnem in duševnem zdravju. Pri tem je ZKP med drugim sodelovala tudi z društvom ASPIS, ki se ukvarja z obdelavo vojnih travm ipd. Podporo za svoje delovanje dobiva ZKP iz slovenskih in avstrijskih državnih virov ter seveda od ljudi, ki plačujejo članarino ali na kakršenkoli način denarno ali s prostovoljnim delom podpirajo delovanje ZKP.